시월애

V filmu Il Mare se skoraj pritajena pravljica razpre skozi preprosto gesto: mlada ženska leta 1999 zapusti obmorsko hišico in v nabiralnik pusti karto z navodili, naj ji pošto poslijejo na nov naslov. Dve leti prej v isto hišo vstopi utrujen arhitekt, ki najde to karto in vanjo vrne odgovor; njuni pisma začneta prečkati časovne meje in iz sapo jemajočih drobcev vsakdanjika tketa nežno, skrivnostno vez. Komunikacija skozi nabiralnik postane most med preteklostjo in prihodnostjo, kjer se bližina gradi iz črk, pričakovanj in tihega upanja.

Film je intimna meditacija o usodi, osamljenosti in načinu, kako čas spreminja odnose, ne da bi izbrisal hrepenenje. Njuna zveza je hkrati krhka in trdna — pelje gledalca skozi nostalgijo za izgubljenimi priložnostmi in lepoto nenavadnega dvoma, da bi ljubezen lahko premostila tudi dveletno razliko. Il Mare očara s tihim humorjem, poetičnimi prizori ob morju in prepričljivo kemijo med protagonistoma, kar ustvari občutek, da sta njuni poti ločeni zgolj v letih, ne pa v srcu.